Biti dovolj dobra – sebi
da si odvisna
od drugih
ki naj bi ti dali tisto
kar misliš da ti manjka
kdo ti je natvezel
da te mora
nekdo drug
izpolnjevati ko te v resnici
lahko le dopolnjuje
Kaj pravzaprav pomeni »biti« dovolj dobra? Kaj tebi osebno pomeni – biti dovolj dobra? Predvsem pa je tukaj pomembno vprašanje – dovolj dobra ZA KOGA? Zase ali za ljudi okoli tebe, katerih pričakovanja je (včasih) tako težko zadovoljiti?
Kolikokrat se v življenju primerjamo z drugimi, hrepenimo po priznanju s strani druge osebe, se poskušamo prilagoditi na nešteto načinov, le da bi nekdo opazil naše delo, ovrednotil našo vrednost … Skozi osebno ali poslovno udejstvovanje poskušamo dati od sebe vse, le da bi zadovoljili pričakovanja drugih ljudi ali celo presegli lastna. Včasih poskušamo dati od sebe več, kot smo sploh zmožni dati. (Ne)zavedno sledimo idealom, ki so od zunaj (načrtno) postavljeni in hkrati skrbno premišljeni, ne da bi ob tem upoštevali naše notranje potrebe in lastne želje.
Sebe neštetokrat »ženemo« do skrajnosti. A kje se ta skrajnost konča? Kdaj se konča? In kakšne so posledice perfekcionizma, preobremenjenosti (psihične, fizične, čustvene …), previsokih pričakovanj do sebe, neupoštevanja sebe … na naše počutje, duševno zdravje, na naše telo …
Pogosto smo ženske večino časa na voljo drugim – le sebi ne. Zase si ne zmoremo ali ne znamo vzeti časa (zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin) ali pa nam naš notranji kritik enostavno (še) ne dovoli, da lahko poskrbimo tudi zase.
Samo pomisli, kolikokrat si se, na prošnjo druge osebe, prilagodila z namenom, da bi ustregla njej – da bi se ta oseba počutila bolje, ne pa tudi ti. Če rečeš »Ne.«, »To mi trenutno ne paše početi.«, »Tega si ne želim zase.«, »Danes sem utrujena.« … to še ne pomeni, da zavračaš drugo osebo. To ne pomeni, da si egocentrična in/ali sebična. To le pomeni, da spregovoriš tudi v svojem imenu – kako se v resnici počutiš in da v danem trenutku želiš početi nekaj drugega. Morda si utrujena in želiš počivati. Morda si namesto na kavo želiš na sprehod. Morda pa si želiš samo trenutka zase.
Zase lahko rečem, da se (še vedno) učim biti dovolj dobra – sebi. In vem, da v tem nisem sama. Osebno menim, da je to nenehen življenjski proces. Vedno bolj se zavedam, kaj sem v življenju resnično »dosegla« in za kaj vse sem se morala boriti, da sem točno tukaj, kjer pač sem. In to je – moj osebni uspeh. Spoznala sem, da imeti družino ni nekaj samoumevnega. Da spregovoriti o lastni bolečini ni nekaj sramotnega in nekaj, kar je (pre)pogosto v našem prostoru označeno kot jamranje.
Začutiti sebe in vseeno (pre)živeti. Videti sebe na sočuten način. Biti (tudi) sebi v oporo. Biti ranljiva v tem navidezno popolnem svetu je nekaj, kar mene osebno bogati in me prizemljuje. Če ne želimo slediti aktualnim trendom na področju mode, kozmetičnih pripravkov, obraznih popravkov, 100 in enim izdelkom za nego otroka … to še ne pomeni, da je z nami nekaj narobe. To le pomeni, da se kot odrasle osebe znamo odločiti zase in biti v stiku s seboj – kaj v svojem življenju resnično potrebujemo in česa ne, ter kaj si lahko realno tudi (finančno) privoščimo.
Biti dovolj dobra ženska, mama, prijateljica … pomeni, da se zavestno in postopoma učimo prepoznati lastno vrednost. A včasih to ni tako enostavno, kot je mogoče na hitro prebrati ali izgovoriti.
Zato je pomembno, da zase poiščemo ustrezno strokovno pomoč (svetovanje, psihoterapija …), če v sebi čutimo težo oziroma se v življenju soočamo z občutki »biti ne dovolj dober_a«, kar se lahko posledično lahko kaže tudi v doživljanju tesnobe, anksioznosti, depresije, nizke samopodobe, slabega vsesplošnega počutja … Raziskovanje sebe je navsezadnje proces, v katerem se učimo sprejemati sebe, kljub svojim pomanjkljivostim, napakam in lastni ranljivosti. To je, vsaj zame, največja mojstrovina, ki jo lahko skozi življenje ustvarjamo in jo na novo spoznavamo ter hkrati neprecenljivo darilo, ki si ga lahko poklonimo – sebi & zaradi sebe.