Prvi stik s psihoterapijo: kako poteka uvodno srečanje in zakaj je to lahko pomemben korak
Odločitev za psihoterapijo ni vedno jasna in hipna. Pogosto gre za notranji proces – proces, ki lahko traja dlje časa, preden se odločiš narediti prvi korak. Potreba po stiku s seboj ali po psihoterapevtski podpori lahko v tebi odzvanja dlje časa in se v vsakem od nas kaže na različne načine. Včasih se lahko začne kazati v obliki dolgotrajne utrujenosti, ki je ne zmoreš več prezreti niti več »obvladovati«. Drugič kot občutek ujetosti v odnosih, ki te vedno znova pustijo prazne ali izčrpane. Morda kot telesna napetost, ki vztraja, ne glede na to, koliko počivaš ali se skušaš »sprostiti«. Morda pa te obišče kot misel, ki v tebi postaja vedno bolj glasna in vztrajna: »Tako, kot je zdaj, ne (z)morem več.«
Včasih preprosto pridejo dnevi, ko v sebi začutiš, da potrebuješ prostor – zase. Pogovor, v katerem boš lahko iskreno spregovoril_a – o sebi. Nekoga, ki te bo poslušal brez pričakovanj. Nekoga, ki te ne bo skušal spremeniti. In nekoga, ki te bo morda prvič po dolgem času zares vprašal:
»Kako se iskreno počutiš?«
Ko razmišljaš, ali bi vstopil_a v psihoterapevtski proces, je povsem naravno, da v sebi začutiš nekaj negotovosti. Klienti se pogosto sprašujejo: »Kako bo srečanje potekalo?«, »Kaj moram sploh povedati?«, »Bom znal_a izraziti, kar čutim?«, »Kaj, če bom preveč?«, »Kaj, če ne bom znal_a ničesar ubesediti?« …
To so povsem običajna vprašanja in pomisleki, in čisto normalno je, da se pred prvim srečanjem sprašuješ – o sebi in o samem procesu.
V nadaljevanju zapisa želim malce spregovoriti o tem, kako izgleda prvo uvodno psihoterapevtsko srečanje.
Prvo srečanje v psihoterapiji ni namenjeno »takojšnjemu iskanju rešitev«. Je uvodno srečanje, v katerem si dovoliš priti v stik – s prostorom, s terapevtom in s seboj. Srečanje poteka v tvojem ritmu in s poudarkom na grajenju zaupnosti ter varnosti. Gre za pogovor oziroma srečanje, kjer spregovoriš o sebi – kaj trenutno doživljaš v življenju, zakaj si se odločil_a za terapevtski proces ter kaj si zase želiš od samega procesa. Hkrati pa dobiš tudi vpogled v to, kako psihoterapevtsko delo poteka in kaj lahko od njega pričakuješ.
Za mnoge ljudi je že sam prihod na prvo srečanje pomemben korak. Klienti pogosto pridejo z občutkom, da niso čisto prepričani, zakaj so tu – da nekaj ni v redu, a ne znajo točno povedati, kaj. In to je povsem v redu. Ne rabimo takoj imeti vseh odgovorov. Pomembno je, da smo naredili prvi korak. In to je za začetek – dovolj.
Prvo uvodno srečanje običajno vključuje pogovor o tem, kako se trenutno počutiš v življenju. Kaj doživljaš. Katere stiske, občutki, ponavljajoče se situacije ali notranji konflikti te spremljajo. Pogovoriva se tudi o tvoji preteklosti – če čutiš, da lahko o tem govoriš. Če ne, ostaneva pri tem, kar je prisotno zdaj – v tem trenutku oziroma obdobju. Dotakneva se tudi tvojih pomembnih odnosov v življenju in tvojih pričakovanj glede terapevtskega procesa – kaj si zase želiš v prihodnosti.
Vprašanja, s katerimi se pogosto začne uvodno srečanje, so na primer: »S čim se trenutno soočaš v življenju?«, »Kaj si trenutno najbolj želiš zase?«, »Mi lahko malce več poveš o sebi?«, »Kako bi opisal_a svoje otroštvo?« …
V psihoterapevtskem procesu ne gre za zaslišanje, testiranje ali postavljanje diagnoz. Gre za začetek vzpostavljanja stika – s seboj, s terapevtom, s tem, kar v tebi morda dolgo ni imelo prostora, da bi bilo izrečeno in slišano.
V terapevtskem procesu ne raziskujemo le misli, čutenj, prepričanj in vedenjskih vzorcev, temveč tudi telesne odzive, ki pogosto nosijo pomembne informacije o našem doživljanju. Telo namreč pogosto prvo zazna stisko – še preden jo prepoznamo zavestno ali jo znamo ubesediti. Naše telo lahko spregovori na način, ki se kaže kot napetost v prsih, pritisk, tesnoba ali občutek praznine.
Zato se med pogovorom/srečanji lahko pojavijo vprašanja, kot so:
»Kako to, kar sedaj pripoveduješ, občutiš v telesu?« ali »Kje v telesu zaznavaš napetost, ko govoriš o tej izkušnji?«
Takšna vprašanja niso naključna, temveč so del terapevtskega procesa in spodbujajo celostno samozavedanje.
Vprašanja, povezana s telesnim doživljanjem, običajno pridejo postopoma. Na uvodnem srečanju se jih morda sploh ne dotaknemo – ali le bežno. V ospredju je predvsem spoznavanje in vzpostavljanje varnega odnosa.
Ob koncu (ali morda že na začetku) prvega srečanja ti predstavim način dela ter osnovne informacije o procesu (pogostost srečanj, trajanje, način plačila, pravila sodelovanja, zaupnosti in varnosti).
Tvoje počutje v tem prostoru je izredno pomembno. Psihoterapija je odnos – in tvoja notranja izkušnja je izredno pomembna informacija – zate in zame. Če začutiš, da želiš nadaljevati, se dogovoriva za naslednji termin. Če potrebuješ čas za premislek, je to popolnoma v redu. Ni se ti treba takoj odločiti.
Začetek terapevtskega procesa je postopna pot. Običajno je prvih 5 srečanj namenjenih temu, da se spoznava, skupaj raziskujeva tvoje doživljanje in da tudi ti začutiš, kako se ob meni in v terapevtskem prostoru počutiš ti. Uvodna srečanja so namenjena oblikovanju prvega stika, preverjanju, ali se med nama lahko začne vzpostavljati odnos, v katerem se počutiš dovolj varno in podprto – da deliš sebe in da v odnosu varno raziskuješ sebe ter delaš korake – sebi naproti.
Če se v tem obdobju odločiš za nadaljevanje, skupaj oblikujeva in podpiševa dogovor o sodelovanju. Ta dogovor jasno opredeli okvir dela – pogostost srečanj, trajanje, osnovna pravila (varnost, zaupnost …) in cilj terapevtskega procesa.
»Terapevtski proces ni nekaj, v čemer »moraš« ostati. Je prostor, kamor se rad_a vračaš – ima zate smisel in kjer varno lahko odkrivaš in podpiraš – sebe.«
Včasih se prav v tej iskrenosti – ko prideš takšen_a, kot si – začne nekaj novega. Nekaj, kar se ne začne z razlago, ampak s prisotnostjo. S tem, da nekaj v tebi dobi svoj prostor – in (morda) smisel.