Prvo terapevtsko srečanje: ali je potrebna posebna priprava?
Ko razmišljaš, da bi vstopil_a v psihoterapevtski proces, se lahko pojavijo različne misli in občutki. Nekateri so zate spodbudni in opogumljajoči, drugi pa te lahko zaustavijo ter v tebi zasejejo dvom ali strah. Vsak od nas je oseba zase in tako tudi vsak od nas prvo srečanje lahko doživlja – na svoj način.
Najpogostejše misli, ki se lahko pojavijo pred prvim srečanjem, so lahko:
»Ali to res rabim zase?«,
»Ne vem, kaj naj sploh povem.«,
»Bi se moral_a bolj pripraviti?«,
»Kaj, če ne bom znal_a povedati pravih stvari?«
»Kaj, če povem preveč?«
Takšne misli niso nenavadne in so zelo pogoste, še posebej na začetku terapevtskega procesa. Pogosto so tvoje misli odraz skrbi, kako bo potekalo nekaj, kar ti je še neznano in nepoznano – hkrati pa nekaj, kar se globoko dotika tebe. V takšnem primeru je strah povsem smiseln in na mestu, saj gre za tvojo intimo: deliš sebe z nekom, ki ga (še) ne poznaš, in mu odpiraš vrata v svoj notranji svet misli, čustev in občutkov.
V tem zapisu želim odgovoriti na vprašanje, ali se je treba na prvo srečanje posebej pripraviti. In kaj pravzaprav pomeni biti pripravljen_a, ko gre za nekaj tako osebnega, kot je terapevtski proces.
V psihoterapevtskem prostoru priprava ne pomeni tistega, česar smo morda vajeni iz obdobja našega šolanja ali kariere – da moramo imeti natančno razdelano zgodbo ali pripravljen načrt. Niti ne pomeni, da moramo že v celoti poznati svojo zgodbo, vedeti, kaj čutimo, kakšne so naše misli in občutki … ali imeti popolnoma izdelane cilje za našo prihodnost.
V transakcijski analizi pogosto govorimo o pomenu stika s seboj – s svojim notranjim odraslim delom (Odraslo ego stanje), ki zna opazovati, raziskovati in ostajati prisoten ob vsem, kar se ti trenutno dogaja. To ne pomeni, da svojo realnost zanikaš ali odrivaš, ampak da skušaš sprejeti to, kar je trenutno prisotno v tvojem življenju, in iz te pozicije na novo pogledati ali osmisliti svojo izkušnjo.
Že odločitev, da si želiš pomagati – četudi (še) ne veš, kako –, je prvi korak, ki kaže na pripravljenost za raziskovanje in krepitev stika s seboj.
Če ti pomaga, si lahko pred prvim srečanjem (sam_a pri sebi) zastaviš nekaj vprašanj, ki te bodo nežno usmerila k sebi:
- Kaj me v zadnjem času najbolj obremenjuje?
- O čem najpogosteje razmišljam?
- Kaj me trenutno bremeni, kaj me veseli, po čem hrepenim?
- Kaj si v resnici želim zase – čeprav tega morda še ne znam točno ubesediti ali uresničiti?
- Kako se trenutno počutim v svojem telesu in / ali v odnosih z drugimi?
- Kako se trenutno počutim sam_a s seboj?
- Česa si trenutno v življenju najbolj želim zase?
Ta vprašanja so kot mini vodilo ter te vabijo k raziskovanju in iskanju odgovorov zase. Ni nujno, da nanje najdeš vse odgovore. Njihov namen je, da ti pomagajo stopiti v stik s svojimi občutki in potrebami. Če želiš, si odgovore lahko tudi zapišeš – ali pa nanje tiho odgovarjaš in zgolj opazuješ, kaj pride na plano.
Včasih najbolj pomaga nekaj minut miru in tišine pred samim srečanjem. Tisti mali trenutek, ko se vprašaš: »Kako (sploh) sem danes?« Ko si dovoliš občutiti svoje dihanje. Opaziti napetost v telesu (če je prisotna). Biti samo nekaj trenutkov v stiku s seboj – brez potrebe po razlagi ali analizi.
V transakcijski analizi pogosto govorimo o telesnem »scanningu« kot načinu, kako prepoznamo zgodnje znake napetosti ali morda nezavedne vzorce našega telesnega odzivanja. Že kratek stik s telesom ti lahko poda pomemben občutek orientacije: »Tukaj sem. Vem, da nekaj čutim. In to je dovolj za začetek.«
To je pogost strah, ki se lahko pojavi pred srečanji. »Kaj, če bom rekel_a preveč?«, »Kaj, če ne bom znal_a nič povedati?«, »Kaj, če me bodo čustva čisto preplavila in se ne bom zmogel_a umiriti?« Vse to je popolnoma v redu. Vse te misli nakazujejo na naš strah, kako se ranljivo pokazati pred drugimi – kako svoj svet deliti z osebo pred seboj.
Na terapiji ni pravilnega načina, kako »pravilno« začeti. Nihče od tebe ne bo pričakoval, da moraš povedati vse. Proces se začne tam, kjer se trenutno nahajaš in koliko lahko zmoreš podeliti v danem treuntku.
Cilj terapije ni, da izrečeš vse naenkrat. Pomembno je, da v svojem ritmu in s svojimi besedami podeliš tisto, kar želiš podeliti – in se pri tem počutiš varno. Predvsem pa takrat, ko v sebi začutiš, da nekaj želiš podeliti.
Prvo srečanje torej ne zahteva posebne priprave. Dovolj je, da prideš in spregovoriš – o sebi. Karkoli že to zate pomeni. Včasih to zagotovo ni lahko dejanje, a je lahko zate pomemben korak.