Ker smo tako naučeni. Ker morda (še) ne znamo drugače. Ker je to morda edini način, da se (lahko) čutimo sprejeti od drugih, nam pomembnih.

A vendar se lahko ob tem, ko skrbimo tudi & predvsem za druge, vprašamo: »Kako se ob skrbi za druge – jaz počutim v svojem telesu?«

Kaj ob nenehni skrbi za druge, za dom, gospodinjstvo, družino, poklicne obveznosti … doživljamo znotraj sebe in kako to vpliva na kakovost našega, osebnega življenja?

Tekom našega vsakdana nase pogosto pozabimo in dobesedno živimo iz dneva v dan, ne da bi se (lahko) za trenutek ozrli vase, v lastno doživljanje življenja in spremljanje skrbi za lastno duševno zdravje.

Vase se pogosto pričenjamo ozirati, ko je naše telo že močno utrujeno, izmučeno; ko doživljamo simptome, ki onemogočajo naše delovanje (miselno, čustveno, vedenjsko) na različnih področjih našega življenja; ko v sebi enostavno (za)čutimo, da zase potrebujemo po-moč.

Mnogo je definicij skrbi zase. In mnogo je načinov, kako lahko zase tudi poskrbimo. A vendar bi v tem zapisu rada izpostavila moje osebno mnenje o skrbi tudi zase.

Kaj torej zame pomeni (po)skrbeti tudi zase? Verjemite mi, da sem dolgo iskala »tisto pravo« definicijo, ki bi jo lahko vključila v ta zapis. A nazadnje sem spoznala, da navkljub vsem možnim prebranim zapisom, vsakdo izmed nas v sebi nosi lastno definicijo skrbi zase. Zunaj sebe vedno lahko poiščemo vsemogoče informacije, mnenja, koristne napotke … a na koncu je odločitev vedno na nas, kaj bomo vnesli v lastno življenje, z namenom, da se bomo lahko počutili bolje in predvsem – bolj pomirjeno s seboj & znotraj sebe.

Močno osebno spoznanje je zame predvsem to, da vsak dan – znova in znova, zase iščem tiste male trenutke, dejanja … ki so zame podporna, zdrava in na dolgi rok koristna.

In ravno iskanje teh drobnih trenutkov, podpornih dejanj sebi – je vseživljenjsko učenje. Kot se skozi leta našega življenja spreminjajo obdobja, v katerih se nahajamo  – se skozi leta našega življenja spreminjajo tudi naše želje in potrebe, kako poskrbeti tudi zase.

Vsakdo izmed nas ima znotraj sebe t. i. kompas, kam nas vleče v življenju. Včasih nas vleče k poznanemu in za nas škodljivemu. Včasih nas vleče k nečemu novemu, morda k nečemu, kar (pač) moramo spoznati, da osvojimo določeno lekcijo v življenju. Včasih nas vleče k mirnemu, lepemu, tihemu – nečemu, kar je dobro za naše telo, za naš živčni sistem. Včasih pa nas vleče stran od sebe k ljudem, stvarem …, da bi le (ponovno) spregledali tisto nekaj, kar je za nas tako pomembno, da na svoji poti spoznamo.

Skrb zase je navsezadnje pomemben korak – na poti k sebi. K spoznavanju tistih delov znotraj nas, ki niso vedno prijetni, zabavni ter družbeno sprejemljivi. Če zavoljo doseganja zgolj prijetnih občutij, neprijetne še bolj potiskamo stran od našega zavedanja, si na dolgi rok delamo večjo škodo kot korist.

Ljudje smo nepopolna bitja, in med t. i. črno-belim poljem se skriva neskončna paleta raznolikih občutij, ki jih je zaradi sebe in lastnega počutja tudi vredno raziskati.

Skrb zase ni iskanje popolnosti v nepopolnem svetu.

Se prikažemo sebi – ne glede na to, kar se nam trenutno dogaja v življenju. Da tudi sebe vidimo takšne, kakršni smo in z vsem kar trenutno doživljamo – in ne takšne, kakršni bi morali biti, da bi bili sprejeti s strani družbe in družbenih idealov.

In da, (lahko) je brezplačna. Cena, ki jo pogosto moramo plačati za »dovolj dobro opravljeno storitev« je naš čas, pogum in vložek lastne energije.