Videti sebe: prvi (mali) koraki nazaj k sebi
Pogosto se v terapevtskem prostoru srečujem s klienti, ki jim je zelo naravno skrbeti za druge. So pozorni, odzivni, vedno na voljo – drugim. Veliko težje pa jim je preusmeriti pozornost nase in biti na voljo tudi sebi. Pogledati vase in si dovoliti vprašanje: »Kaj pa jaz? Kaj pa jaz doživljam v tem trenutku? Ali sploh smem izraziti sebe, ali sem zgolj tukaj – za druge?«
Če se prepoznaš v opisu, potem morda poznaš tisti občutek, ko skozi čas začneš izgubljati stik s seboj in s tem, kar v resnici zase želiš, potrebuješ in v sebi (vedno močneje) čutiš. V tem zapisu želim spregovoriti, zakaj se nam to dogaja, kako to razlaga transakcijska analiza (v nadaljevanju TA), ter kako lahko ponovno in postopoma začneš krepiti stik s seboj – ne da bi ob tem izgubil stik z drugimi.
V TA osebnost razumemo skozi model treh ego stanj (ES): Starša, Odraslega in Otroka. Vsako od njih predstavlja specifičen način mišljenja, čustvovanja in vedenja.
Ego stanje Starša je tisti del osebnosti, ki predstavlja ponotranjena sporočila, pravila in vrednote, ki si jih nezavedno prevzel_a iz okolja – najpogosteje od staršev ali drugih pomembnih odraslih. To so lahko »spodbude« (»Potrudi se.«, »Pomagaj drugim.«), pa tudi omejujoča sporočila (»Ne bodi zahteven_a.«, »Bodi priden_a.«, »Ne čuti.«) … Če v tebi pogosto prevladuje ta del, se lahko hitro ravnaš po notranjih pravilih, tudi če ne ustrezajo tvojemu trenutnemu počutju ali ne zadovoljujejo tvojih realnih potreb.
Ego stanje Otroka predstavlja tvoje avtentične občutke, želje, čustva in telesna doživljanja. Če si se moral_a v otroštvu pogosto prilagajati, lahko danes težje izraziš, kaj zares čutiš ali potrebuješ. Otrok v tebi je vir tvoje notranje živosti – a pogosto tudi ranljivosti.
Ego stanje Odraslega pa je tvoj zreli del, ki zna pogledati na situacijo tukaj in zdaj, razmišljati, uravnotežiti notranja doživljanja ter se odzvati na način, ki je v skladu s teboj. To je ego stanje, ki ti omogoča, da ravnaš premišljeno, zavestno in odgovorno.
Zaradi vseh ponotranjenih (nezavednih) sporočil lahko človek sčasoma začne postavljati svoje potrebe v ozadje – jih utišati ali jim celo nehati dajati pomen. Notranji Otrok – tisti del osebnosti, ki čuti, si želi, potrebuje in deluje avtentično – pa ob tem pogosto ostaja preslišan in neopazen. Njegov glas postane vedno tišji, stik s sabo pa vse bolj oddaljen.
Ko začneš prepoznavati, iz katerega dela sebe deluješ, si bližje temu, da se ne odzivaš več avtomatsko, temveč avtentično – vedno bolj v stiku s seboj.
Kadar si dlje časa odsoten_a od svojih pravih potreb in občutkov, telo pogosto začne pošiljati opozorilne signale. Ti se lahko pojavijo kot utrujenost, občutek praznine, razdražljivost, tesnoba, slab spanec ali ponavljajoči se občutek, da »nekaj manjka«, čeprav na videz živiš čisto »normalno« življenje. V odnosih lahko prav zaradi pomanjkanja stika s seboj čutiš, da daješ preveč, da ne znaš postaviti jasnih meja ali da vedno znova ponavljaš enake vzorce prilagajanja – četudi te na dolgi rok ne osrečujejo niti ne polnijo.
Pomembno je razumeti, da je skrb zase tvoja pravica in odgovornost – do sebe. Le če sebe (dovolj) dobro poznaš, razumeš in tudi spoštuješ, lahko drugim daš jasno sporočilo, kdo si, kaj potrebuješ, kaj lahko daš in kje so tvoje meje. Ko začneš videti sebe – kot celoto –, lahko drugim omogočiš, da te tudi oni zares vidijo, slišijo in razumejo.
V terapevtskem smislu to pomeni, da se postopoma in na zdrav, varen način premikaš iz pretiranega prilagajanja (ki ga vodita notranji [kritični] Starš in/ali [prestrašeni] Otrok) v Odrasli del sebe, ki zna spoštljivo in jasno izraziti sebe, svoje potrebe ter hkrati upoštevati tudi druge.
Ponovno ustvariti pristen stik s seboj je dolgotrajen proces. Pomembno je, da greš v to postopoma in si pri tem do sebe prizanesljiv_a. V nadaljevanju podajam nekaj konkretnih korakov, ki ti pri tem lahko pomagajo:
- Redno preverjaj svoje občutke in potrebe
Vsak dan si zavestno vzemi nekaj minut zase in si zastavi vprašanje: »Kako se danes resnično počutim? Kaj zase iskreno potrebujem?« Sprva bo to morda nenavadno, sčasoma pa ti bo pomagalo bolj jasno zaznati sebe in prepoznati, kaj v resnici potrebuješ zase.
- Prepoznavaj vzorce, v katerih izgubljaš stik s sabo
Opazuj, v katerih odnosih ali situacijah hitro pozabiš nase. Kateri odnosi te polnijo in kateri izčrpavajo? Kako se vedeš ob drugih? Kako se vedeš do drugih? … To je prvi korak k temu, da začneš opažati svoje počutje in postopoma tudi razumeti, kaj ti v odnosih škodi in kaj te podpira.
- Nauči se postavljati nežne, a jasne meje
Ko začutiš, da nekdo ali nekaj presega tvoje zmožnosti ali tvoj notranji prostor, lahko to izraziš spoštljivo in prijazno – brez opravičevanja. Na primer: prijatelj te povabi na zabavo, ti pa v sebi začutiš, da tega trenutno ne zmoreš. Tvoj odgovor je lahko: »Hvala za povabilo, res mi veliko pomeni. Danes čutim, da potrebujem miren večer, zato bom tokrat ostal_a doma. Upam, da se kmalu vidiva.« Tudi tak preprost stavek je lahko močan izraz skrbi zase.
- Dovoli si čas zase
Ni treba, da skrb zase vzame veliko časa. Pet ali deset minut v tišini brez zunanjih dražljajev je lahko dovolj, da prideš v stik s telesom ali blagodejno vplivaš na delovanje živčnega sistema.
- Vzpostavi stik s telesom
Tvoje telo pogosto zazna, da si izgubil_a stik s seboj, še preden se tega lahko zavedaš. Napetost v ramenih, pritisk v prsih, stiskanje v trebuhu – vse to so znaki, da telo nosi sporočila, ki jih morda (še) ne slišiš. Že nekaj minut zavestne pozornosti na telo – počasno in zavestno dihanje, sprehod brez cilja, opazovanje občutkov – lahko pomeni prvi stik nazaj k sebi. Tvoje telo ni ločeno od čustev ali misli. Zato je stik s telesom pogosto najhitrejša in najbolj iskrena pot do sebe.
Ko začneš ustvarjati bolj pristen stik s seboj, se lahko v tebi pojavi občutek nelagodja, krivde ali notranjega dvoma. Morda pride misel: »Ali sem zdaj sebičen_a? To ni v redu, da mislim samo nase.« … Takšni odzivi so naravni in normalni. Pogosto so del starih vzorcev, ki so se nezavedno oblikovali, da bi ti v preteklosti pomagali preživeti, pripadati … Danes pa jih lahko začneš opazovati z več razumevanja – in jih postopoma nadomeščati z bolj zdravim, zrelim in sočutnim odnosom do sebe.
Gre za proces, ki je lahko počasen in ne vedno linearen. A prav v tej postopnosti se skriva prostor za resnično spremembo. Korak za korakom se začneš učiti, kaj pomeni (o)stati ob sebi – tudi takrat, ko je to zate novo ali zelo neprijetno. Ko postopoma prepoznavaš svoje meje, občutke in potrebe, začneš graditi odnose, v katerih si lahko zares prisoten. Odnose, v katerih nisi več v ozadju, temveč soustvarjaš iz prostora notranje jasnosti in stika s seboj.